Nuša Ilovar

Zbirka pesmi - IGRA USOD

Pesniška zbirka izšla leta 2007.

Posebna igra posebne usode

». . . Ko bi le vedel, kako boli ta igra . . .«

Kot urednik književne revije VPOGLED, ki vztrajno prodira v širši slovenski prostor, vendar ostaja zvesta tudi okolju, ki jo je vzpostavilo, torej Savinjska dolina z Žalcem, spremljam tudi ustvarjalni razvoj ene tukajšnjih najsvetlejših pišočih stalnic, Nušo Ilovar. Pri VPOGLEDu in z njim je od samega začetka, toda njeno sodelovanje ni le načelne, zavezniške vrste (čeprav je tudi to cenjena odlika!), temveč ga prednostno bogati izrazita kakovostna rast, ga osmišlja občuten umetniški razvoj. Njeno pesniško zorenje spremljam prek literarnih delavnic, ki sta jih organizirala ter izpeljala Dani Bedrač in Tomaž Mahkovic, prek prizadevne sodelavske prisotnosti in končno prek objav v vseh treh dozdajšnjih številkah revije. Razvija se s samokritičnim zrenjem v svojo značilno prostoverzno poetiko, z luščenjem izpovednih tematik ter s piljenjem, ki daje njenim pesmim ne le pristopnejšo obliko, temveč tudi bolj premišljeno vsebnost.

Za pesmi, s katerimi se Nuša Ilovar predstavlja v svoji novi pesniški zbirki z naslovom IGRA USOD, lahko za izhodišče napišem tisto, kar sem zapisal v oceni njene prejšnje zbirke, naslovljene SLIKE V MISLIH (»Na površju globine«, VPOGLED 1, 2005, strani 163-166). Na primer: »Temeljna, čeprav na videz obrobna kakovost pesniškega izraza Nuše Ilovar je v popolnem pomanjkanju samopomilovanja ter v odklanjanju pomilovanja drugih. To ni nesrečna, zamorjena, vsevprek obtožujoča poezija, temveč svetla, srčno navdušenjska. Čudeča se in čuteča.« Ali: »Kljub temu, da ne skriva svoje prirojene drugačnosti in pregrad« (kot vemo, a vseeno –  Nuša  Ilovar  je  zaradi  cerebralne  paralize  že  vse življenje priklenjena na invalidski

voziček!), »ki jih ta drugačnost povzroča, je pesniški šepet njene občutljive ženskosti toliko bolj univerzalen, kolikor bolj je oseben in približan najglobji osebni resnici Ter končno: »Kljub temu, da iz pesmi Nuše Ilovar marsikje štrlijo nepoznavanja, begajoča popreproščenost, ne vedno prijetna predvidljivost in mnenjska lahkomiselnost, je njena pot dobra, obetavna in izvirna, predvsem pa čista in povsem vredna zaupanja.

« Njene nove pesmi nedvomno kažejo, da si je postavila marsikakšno prenovljeno, priostreno vprašanje tako o sebi kot o svojem odnosu do drugih, tako o preteklosti kot o sedanjih razmerjih sveta. Ter da se je spogledala s težavnostjo protislovij, kako dvomiti in kako verjeti. Njeno razumevanje je preizkušeno z njenim posebnim položajem in njena pot do spoznanj, do zaključkov, do miselnih sprimkov je nujno drugačna, težavnejša, bolj neizprosno pogojena. Toda sadovi njenega doživljanja in spoznavanja zorijo, se polnijo s sokom in okusom, so neobremenjeni ter v dobrem smislu besede nepristranski. Tiste njene pesmi, ki se ukvarjajo z družbeno »objektivnostjo«, se iz obtoževanja in svetobolja spreminjajo v poetizirane opise stanj, v poročila in zaporedja vprašanj, ki povedo več kot kakšni popreproščeni, publicistično navdahnjeni odgovori. Njena telesna zadržanost do sveta spodbuja kontemplativne ocene surovih civilizacijskih zakonitosti, njeno pomanjkanje konkretnih izkušenj nadomešča nujna intimna pristranskost, ki dobesedno izraža njena zahtevna moralna in etična merila. Tako se sprašuje o zgodovinskih ciklih zanosa in krvi, smeha in ruševin, upanja in smrti, ljubezni in brezumja – in ugotavlja prostaškost nerazumnega odmika od kulture, ki dela iz pesnika sanjača in tujca. Tovrstno angažirane pesmi so tako rekoč programske, z njimi hoče avtorica dokazati, da je prisotna, da ni odrezana od sveta; so prejkone rahlo zaletav odgovor na sodobna razmerja interesov, ki jih prefinjena ženska občutljivost sicer odklanja, moderna pragmatična ženskost pa surovo izkorišča.

Prepričljivejše od pravkar omenjenih in prepričljivejše nasploh so tudi tiste Nušine pesmi, s katerimi in skozi katere se zazira v obraze in duhovna tkiva narave. Kar je videti najenostavnejše, torej se s pesništvom zahvaljevati naravnemu okolju in njegovim navdihujočim prvinam, je v resnici seveda najtežje. Pri okoljski liriki nista največkrat dovolj niti iskrenost niti izvirnost, saj ve- činoma umanjka pogoj sorodnosti, resnične so-čutnosti. Kljub temu, da je izkušnja Nuše Ilovar tudi v naravi nujno omejena, zadržana pred popolno svobodo, ki jo nudita samota in predaja elementom, je sposobna v svoj občutljivi svet presejati najpomembnejše impulze, prek katerih se narava obvezuje za čudenje, skrb in odgovornost. Kot - že rečeno – sorodstveno bitje, ne zgolj kot navdihujoča kulisa. Vendar pesnica vsak izlet v zunanje bivajoče združuje z bolj osebnimi poantami, ali ga prelije v metaforo, s katero hoče poudariti posebno, morda neopredeljivo notranje stanje – in pri tem prehaja k svoji največji ustvarjalni moči, k neizprosnemu opazovanju same sebe od blizu.

Z drugimi besedami: kljub splošnemu umetniškemu razvoju je Nuša Ilovar še naprej daleč najmočnejša v intimistični, razpoloženjski, izpovedni poeziji. To spoznanje je moralo prepričati tudi njen lastni /samo/kritični občutek, saj je pesmi, ki izvirajo iz njenih intimnih občutij in izkustev, daleč največ. Seveda se tudi tu vsiljuje neizogibno vprašanje, kako bi Nušine pesmi brali, ocenjevali in doživljali, če ne bi poznali zunanjih lastnosti njene tragične življenjske zgodbe – osebno sem vse bolj prepričan, da lahko mirno odmislimo svoje zadržke in se sprijaznimo z univerzalnostjo pesmi samih. Nuša Ilovar je v svojem čutenju in čustvovanju vendarle povsem normalna, povsem zdrava, povsem resnična, nujno pristranska in spet nujno vzorčna. Ženska, ki zapeljuje, ženska, ki vabi in ki obenem postavlja svoje meje in pogoje – in ženska, ki brez milosti do drugih in predvsem do same sebe razgalja svoja razočaranja in poraze. Tudi objektivno dosežena kakovost in ne le Nuša Ilovar kot naša ljuba znanka iz Žalca podpisuje odločne, izbrušene pesmi, kot so na primer »Izpljunek«, »Poigravanje«, »Črv«, »Prvi …«, »Trenutek«, »Volkova«, »Oživljanje«. Poudariti je potrebno, da poetična beseda ne teče samo o erosu in njegovih velikokrat neodgovornih poigravanjih z usodami, temveč tudi o tistih vrstah ljubezni, ki se izraža z materinstvom (»Materinska moč«) ali z željo po njem (»Nerojeno«).

Pesmi Nuše Ilovar izrazito napredujejo tudi v slogovnem in kompozicijskem smislu. V njeni poetiki ni cenene cvetlične navlake, vsaki besedi je dana določena pripovedna vloga. Verz pa zato ni suhoparen, čeprav nastaja iz jasnih proznih povedi – poudariti hočem, da so besede izbrane s pomislekom, da ne smejo nagovarjati k dvoumjem, in s premislekom, da se ujemajo z ritmi sporočanja in petja. Pesmi so natančno opredeljene celote, berejo se brez nepotrebne hermetične težavnosti in največkrat ne skrivajo izpovedanih sporočil. Sumim, da se bodo, vsaj nekatere, počasi spremenile v zahtevnejše, oblikovno opredeljene pesniške forme, morda v sonet – toda Nuši ni potrebno hiteti.

Zbirka IGRA USOD je dokaz za to, da je na odločni poti. Pesnica se zaveda, da je obkrožena s pričakovanji (»Pričakovanje«), kar pa le še spodbuja njeno voljo, njeno ustvarjalno prepričanost, njeno na prvi pogled nevidno bojevitost. Za temi pesmimi se skriva krhko uglašeno srce, vendar trden in delaven značaj.

Tudi zato od nje kot urednik, pisec in prijatelj pričakujem in zahtevam še veliko več. Kajti to je šele začetek.

Ali kot pravi zadnji verz v zbirki: