Prvenec je kot provorjenec

Nušina mama Anica je pri petih, šestih mesecih ugotovila, da je z njeno punčko nekaj narobe. Mala se ni razvijala tako kot njeni vrstniki, diagnoza zdravnikov – cerebralna paraliza – pa je neizprosno zarezala v prihodnost llovarjevih. Za mlado podnajemnico iz Grosupljega, ki je s svojo edinko zivela v trinajstem nadstropju Lubljanske stolpnice, je bil to čas težkih odločitev. Pri treh letih za Nušo ni bilo več prostora v vrtcu in za štiri leta je morala v bolnišnico za invalidno predšolsko mladino v Staro Goro pri Novi Gorici. Pri sedmih pa naprej, v zavod za invalidno mladino v Vipavi. To je bilo najtežje obdobje v Nušinem življenju, saj je vsak dan upala, da bo lahko odšla domov, k mami. Šolo je Nuša izdelovala z lahkoto. Resda je počasneje pisala in se težje govorila, a nobenega dvoma ni bilo, da je v nemočnem telesu, priklenjenem na invalidski voziček, ujet inteligentni um. Ker pa ji nikjer niso mogli ponuditi možnosti za nadaljnje izobraževanje, se je po končani osnovni šoli Nuša vrnila domov, v Žalec. Njena mama je namreč ze dve leti pred tem tam kupila zemljo in postavila hišo, v njej pa so našli svoj dom tudi mamin prijatelj Rudi, njegova hčerka Klavdija in njeni hčerki Kaja in Karin.
Doma, v hiši, prilagojeni za Nušin vozicek in njene posebne potrebe, so se za mlado dekle začeli srečnejsi časi. Samotne dopoldneve, ko je bila mama v službi, si je krajšala s poslusanjem glasbe in z branjem. Kmalu pa se je v pisanju preizkusila tudi sama in, dokler ji mama ni iz službe prinesla odsluženega pisalnega stroja, zgodbe nizala v zvezke.
Njeni junaki in junakinje so obiskovali šole, se družili, zaljubljali, poročali, prepirali, rojevali otroke in skratka počeli vse to, za kar je Nuša vedela, da bo za vedno prikrajšana. »Vedela sem, da čustev ne bom mogla izživeti, zato sem jih morala prenesti na papir.« Prviš se je opogumila leta 1989 in pri dvajsetih svojo Novoletno noč poslala na urednistvo Antene. Sedemindvajsetega septembra so ji zgodbo objavili in literarni urednik ob tej priložnosti ni skoparil s pohvalo: »Z vašim spisom ste uvrstili Žalec med kraje, kjer so doma mladi talenti za pisanje.« Kakšno veselje, kakšno srečo je objava zgodbe pomenila za Nušo! Takrat je že vedela, da zmore še več, da bo njen naslednji projekt knjiga, rdeča nit zgodbe pa seveda Ijubezen, ki na koncu (kot pri vseh Nušinih zgodbah) srečno prestane vse preizkušnje. Težaško delo, ki se ga je lotila, ni teklo gladko. Včasih so minili meseci, preden je znova zbrala moči in sedla za pisalni stroj. Spet drugič se ji je zazdelo, da je izgubila nit, zavrgla petdeset strani in jih na novo napisala. Leta pa so minevala ... Ko je dvanajstega decembra predlani dopolnila devetindvajset let, so ji domači poklonili elektricni pisalni stroj. Od takrat ni le lažje pisala, ampak je lahko napake tudi ročno pobrisala. Kaksno razkosje za Nušo! Takrat, nekje na pol poti, na gosto popisani strani 105, je sklenila, da bo pri tridesetih svoj prvenec končno dokončala. Zaprta v svojo sobo je pisala cele dneve in večere, vse do dvajsetega aprila lani, ko je na konec zadnjega stavka v knjigi »zapisila« še zadnjo piko. Do dne, ko je Nuša v rokah držala prvi izvod svoje knjige, je minilo pet mesecev. »Občutki so bili resnično enkratni! Počutila sem se kot mati, ki je rodila svojega prvorojenca. Življenje pa se mi je odtlej popolnoma spremenilo. Na novo sem zaživela, spoznala kup novih prijateljev. Nič več nisem odrinjena na rob, nežzivotarim v kotu. Zdaj res lahko rečem, da sem enakopravna članica družbe, « počasi, besedo za besedo, z mamino pomočjo, pripoveduje Nuša. Mladi ženski, ki je v svoj prvenec vtkala mnogo lastnih izkušenj in občutij, se je s Strahom pred samoto resnicno odprl svet. 0 njej je govoril Mark Žitnik v radijski oddaji na RGL, Igor Pirkovič jo je posnel za prispevek v TV Tedniku, po zaslugi podjetja iz Krškega in odmevne medijske akcije je dobila računalnik in tiskalnik, na sejmih, ki sta jih obiskali z mamo, da bi predstavili knjigo, pa je spoznala mnogo prijaznih Ijudi. Nuša zdaj spet piše. Pesniška zbirka, ki naj bi izšla spomladi, je že nared. Življenje na kocki, kakor naj bi se imenovala njena naslednja knjiga, pa počasi nastaja. » Pišem, da premagam depresijo,« prizna, saj jo – tako kot vse nas kdaj zapeljejo temačne misli. Pisanje je postalo strast in hkrati edina vez s svetom za mlado žensko vedrega, kreativnega duha, ki je ze zdavnaj presegel meje njenega bolnega telesa.

Nazaj